s
[ Pobierz całość w formacie PDF ]
»Oh, z mano, dragi moj, z mano!« je kriãal. »Enajst
tisoã devic te Ïeljno priãakuje.«
Jeznemu prijatelju ni pustil v besedo in dalje je pri-
povedoval, kako lepo dru0 ãino imajo, same po0 tene ce-
sarske ljudi, ki se ustavljajo pogubonosnemu delovanju
druÏbe svetega Kri0 tofa. Precej grenkih je moral kljub
vsemu temu poÏreti. Neizreãeno pa se je ãudil, da je
Viljem tako lahko pri0 el do Ungnada, in niã manj ga ni
razveselila novica, da bo drugi dan priãeval pred cesar-
skim sodi0 ãem.
»Oh Viljem,« je dejal in mahnil z roko preko glave.
»Jutri kar mene pusti govoriti; pred cesarjem ali pred
papeÏem. Bo0 videl, kako bodo nastavljali u0 esa, ko zaã-
nem premetavati ostanke svojega Cicerona.«
134
VELIKI GROF BESeDA
Radost, da se vrne spet k svojemu oãetu, je Korneliji
pregnala strah pred sodi0 ãem.
Ko pa se je drugega dne bliÏala doloãena ura, je ko-
raãil, kar se dá ponosno v cesarski grad doktor Lenart
Pistor. Oblastno se je vilo pero za kapo, levo roko je
drÏal na roãu svetlega meãa, v desni pergament. Pred
njim je stopal 0 e mnogo bolj napihnjen na0 Bo0 tjan. Za-
niãljivo je ogledoval cesarske vojake, in ãe le mogoãe, je
bilo njegovo dolgo oroÏje mimo hodeãim na poti.
Spremljevalec, ki je vodil poslanca, je sku0 al z Bo0 tja-
nom priãeti pogovor, a vsak poskus se je razbil ob nje-
govi nesramni prevzetnosti.
»Velik in trden grad, kajne?« ga je vpra0 al pri vhodu.
»Velik?« je dejal zaspano Bo0 tjan, ne da bi spremlje-
valca pogledal. »Trden pravite? Ali ste Ïe videli kaj sveta,
prijatelj?«
Oni se je razvnel, da je bil v Gradcu in na Dunaju; a
Bo0 tjan ga vpra0 a, ãe je bil Ïe v Celju.
»Ne 0 e.«
»To sem si tudi mislil,« je dejal Bo0 tjan in se obrnil
stran.
* * *
V veliki, nizki dvorani se je bilo zbralo sodi0 ãe pod ce-
sarjevim predsedstvom. Na zatoÏni klopi je sedel Viljem
poleg samozavestnega Caheja. Najsreãnej0 ega izmed
135
VELIKI GROF BESeDA
vseh pa se je ãutil Petacij, ki je spet dobil ljubljeno Kor-
nelijo. Po obiãajnih formalnostih so dali besedo doktor-
ju Lenartu, ki je zaãel proslavljati cesarjevo praviãnost in
moã, modrost njegovih svetovalcev in sreão podloÏni-
kov, nad katerimi ãuva oãetovska ljubezen vladarja. S
tem je pre0 el na oãetovsko ljubezen sploh in na Petaci-
jevo posebej in ganljivo opisoval Ïalost in nesreão tega
moÏa, ko ga je kruta roka oplenila edinega deteta. Do-
kazovanje, kdo je izvr0 il zloãin, bi bilo odveã, ker krivec
ne taji. Vendar pa toÏnik ne zahteva, da se z njim ravna
po zakonih, nego sam prosi milosti zanj, kajti njegova
predrznost je Ïe kaznovana, in potem je skoraj gotovo,
da ni ravnal iz svojega nagiba. Stari rimski sodniki so Ïe
vpra0 ali kakor on pri vsakem zloãinstvu, »cui bono«
komu na korist. Jako ãuden odgovor na to vpra0 anje pa
je dala vest, da je deklico takoj poslal v cesarsko stolico.
âemu, tega ne bo preiskoval; on le prosi v imenu pre-
vzvi0 enega svojega gospodarja, kneza in grofa Celjske-
ga, v svojem in v imenu Ïalostnega oãeta in naposled v
imenu pravice, da deklico izroãe njenemu oãetu.
Ungnad je slonel pri oknu in si grizel ustnici, kajti jeza
ga je grabila, ko je sli0 al to sumniãenje. A miril se je, ker
ni 0 e veãjega veselja privo0 ãil 0 kodoÏeljnim dvornikom.
Viljem pa je odkril toÏnikove laÏi in zvijaãe; resnica je
sijala iz vsake njegovih preprostih besedi in tako prepri-
ãevalno je ovrgel vse zlobno obrekovanje, da bi kak
136
VELIKI GROF BESeDA
drug obrekovalec ne vedel, kam bi se dejal, a Lenarta
mirni smeh le en trenutek ni zapustil.
Bojeãe je spriãala Kornelija resnico Viljemovih bese-
di. Cahej pa je bil ves zme0 an in zmeden, kajti spoznal
je, da doktor Lenart ni nihãe drug kakor prijazni tujec,
ki ga je peljal k »Enajst tisoã devicam«. Zastonj se je tru-
dil pomiriti svojo kri in zbrati svoje misli.
»Grof je po sili odpeljal Kornelijo,« je jecal v stiski,
»zakaj se je pa branila in vpila na pomoã; zdaj pa po kri-
vem trdi, da jo je Viljem ugrabil, ko je rada 0 la z njim.«
Glasen smeh je nastal pri teh besedah. Kornelija pa ni
vedela, kam bi skrila svoj obraz.
Potem pa je Lenart zaãel odgovarjati na ugovore. Iz
Cahejevega govora je sklepal, da se deklica za Viljema
preveã zanima, kakor da bi se mogla njena izpoved je-
mati v po0 tev. »·e manj pa se je ozirati na besede one-
ga gospoda, ki se imenuje Cahej,« je povzdignil Lenart
svoj glas. »Kdo pa je ta Cahej? âe se prav spominjam,
sem ga videl kot meniha v gornjegrajskem samostanu.
Sli0 al sem potem, da se je uprl poboÏnim naredbam
svojega ãastitega opata, in zvedel sem naposled, da so
ga izgnali kot garjavo ovco iz svetega kraja. Potikal se je
potlej ta vinski meh okrog brez dela, dokler ni na0 el za-
vetja in dobrih prijateljev na Vranjem Brdu. In proti po-
0 tenim ljudem se upa priãati tak0 en ãlovek, ki nezado-
voljen, da sam nerodno Ïivi, tudi svojega bliÏnjega za-
137
VELIKI GROF BESeDA
peljuje k nezmernosti!« In Lenart je jel 0 aljivo opisova-
ti, kako je Cahej proti cesarjevemu dru0 tvu treznosti
ustanovil druÏbo oãaka Noeta, ki je Ïe v dveh najveãjih
gostilnah podraÏila vino. Pristavil je, kako sme0 no se
sli0 i, ãe zatoÏenci dolÏe grofa Urha. Kakor bi se reklo, da
je kdo sam sebi vzel svojo suknjo. »Ugrabiti se paã pra-
vi,« je dejal, »siloma si prisvojiti kako reã, ki je drugih
ljudi, a Celje je z vsemi svojimi prebivalci last milostlji-
vega grofa, s katero on stori, kar se mu ljubi, ne da bi bil
komu odgovoren.«
»âe jim dela krivico,« je opomnil Ungnad, »jim daje
pravico braniti se.«
»Oho,« je zavpil Lenart, »taka puntarska naãela na
cesarskem dvoru? In kdo naj doloãi, kaj je pravica, kaj
krivica? PodloÏniki? Tem je Bog ukazal biti pokornim
[ Pobierz całość w formacie PDF ]